Mia/Photobook
This is the page for a full text on the photobook project.
1. Slovene version of the text
TRACE (working title) – FOTOKNJIGA
Trace je fotoknjiga, v kateri so zbrane sledi in poteze, ki spominjajo na detajle s slik in risb – poteze čopiča, packe barve, sledi risala ipd. Lahko bi rekli, da gre za tipologijo, zbirko sorodnih pojavov, ta sorodnost pa je predvsem v načinu nastanka in obliki. Moja siceršnja praksa izhaja iz slikarstva in risbe, zato sem skozi fotografijo raziskovala tovrsten tip fragmentov v javnem prostoru – poteze in madeži včasih delujejo, kot bi bili del slikarske kompozicije ali pa stranski produkt slikanja, na primer packe na pomožnem papirju, kamor je bil obrisan čopič. Gre torej za iskanje slikarskih fragmentov v zunanjem prostoru, kjer tovrstnih oblik ne opazimo, saj gre za praske in madeže – sledi obrabe in zoba časa. Z vključitvijo njihovih fotografij v knjigo sledi (traces) postanejo pomembne in začnemo jim pripisovati pomen skozi povezave. Delujejo kot mapiranje urbanega prostora, kot bi popisovala določen prostor-čas skozi sledi njegove obrabe.
Naslov Trace v angleščini kot glagol nosi več pomenov, ki se navezujejo na delo. Pomeni najti nekaj, kar se je izgubilo – se torej veže na najdene packe in drobce okolja, ki so pozabljeni ali izgubljeni. Drugič pomeni prerisati vzorce denimo skozi prosojen papir ali obrisati zamišljeno obliko in v tem pogledu nagovarja uporabnika, da poseže v delo. Kot samostalnik pa beseda trace pomeni sled kot znamenje, ki priča o določenem dogajanju ali obstoju. Oblike na fotografijah so torej sledi – traces - v vsakdanjem okolju.
Trace (verb): * to find someone or something that was lost * to copy a drawing or pattern, etc. by drawing over its lines through a thin piece of transparent paper * to draw a shape by showing the main or outer lines Trace (noun): * a mark or sign that something has happened or existed
Format knjige je približno A4, z vijačno vezavo in trdimi platnicami, oblečenimi v belo platno. Knjiga na zunaj deluje kot dragocen predmet, saj se zaradi prevladujoče beline zlahka umaže in je dovzetna za poškodbe. Preprost in čist videz zunanjosti je oblikovan namerno, saj sem želela doseči, da s časom zaradi uporabe bela platnica postane nosilec naključnih sledi, prask in madežev. Tako sčasoma tudi zunanjost knjige odzvanja njeno vsebino, katero tvorijo fotografije.
Vsebina knjige ni enoznačno berljiva, saj v knjigi ni spremnega besedila, ki bi pojasnjevalo, kaj je na fotografijah. Je torej abstrahirano delo, ki dopušča uporabniku, da ustvari povezave med podobami in zgradbo knjige ter tako pride do lastne interpretacije. Knjižni blok sestavljajo raznoliki (debelejši) papirji, med katerimi je mnogo praznih strani. Vsakih nekaj strani najdemo črno belo fotografijo, ki zapolnjuje celotno stran. Nekatere strani so polprosojne, da skoznje vidimo sledi fotografij.
Trace je pravzaprav delno fotoknjiga in delno skicirka. Prazne strani in skrbno izbrane vrste papirja – od akvarelnega, skicirnega papirja in platna do pergamenta – so namig, da uporabnik lahko v knjigo intervenira. Površine in tipanje sta izjemno pomembna aspekta dela – papirji in platnice imajo različne grobosti in teksture, so različno debeli in strukturirani z namenom, da bi pozornega uporabnika asociirali na slikarska in risarska dela na papirju ter platnu. Knjiga deluje kot akvarelni blok ali skicirka in s praznino vabi uporabnika, da vanjo intervenira.
Možen način prezentacije dela v galerijskem prostoru je v plitvem pladnju, polnem prahu slikarskega oglja, v katerega so potopljene bombažne rokavice za rokovanje s knjigo. Če gledalec želi prelistati knjigo, je neizogibno, da z samim dotikanjem v njej pusti sledi – traces. Tako rokovanje s knjigo odzvanja podobe, ki so predstavljene v njej. Vsebina umetniškega dela se generira sama in sicer na performativen način. Knjiga kot objekt na začetku predstavitve je opera aperta (odprto delo) in se skozi čas, ko je razstavljena, spreminja. Na ta način priča o okoliščinah svojega obstoja v določenem prostoru in času, hkrati pa obravnava princip naključja.
V osnovi knjiga raziskuje puščanje sledi (mark making), fundamentalni pojav, ki ga je človek razvil do skrajnosti – pripeljal ga je do slikarstva, pisave in znakov ter drugih kompleksnih ravni izražanja. Podobe v knjigi razpirajo mejo med naključnim in namernim, gledalec ugotavlja, ali gre za sledi, ki so nastale po nesreči ali so oblike ustvarjene načrtno. Ko gledalec obrača strani, se na neki točki zave neizogibnosti poseganja v delo in morda začne s črnim prstom risati – namensko puščati sledi.